Specialkar

Specialkar

*Specialka po starem dirkalno kolo, cestaku tud pravimo cestno kolo.

Prekleto pregrešno je moje kolo,
za njega cel cekar cekinov je šlo,
čeprav niti zvonca na njem ni bilo,
z zavistjo pogledal prav vsakdo ga bo.

Cestak al specialka je moja bolest,
brez njega mi ni za življenje prenest.
Če kdo se dotakne ga jezen sem zlo,
kot šlo bi mi najmanj za lastno oko.

Specialkarji vsi smo res čudni hudo,
kaj vse naredimo za svoje kolo:
ga šraufamo, mažemo, čistmo zelo,
med noge ga damo pa ajd čez goro.

Napumpam kolesa prav močno trdo,
obujem si čevlje, v bidon pa vodo.
Čelado na glavo, očala pa prek,
še števec nastavim in že sem nared.

Pokrajna se menja ter kraji ob cest,
pa gonmo in vztrajamo dalje že spet,
počitka ne mormo na dolgo si vzet,
dokler ne omagamo skoro za umret.

Najraje v naravo zavijemo tja,
kjer čutmo svobodo in veter pihlja,
božanske občutke srce nam igra,
probleme pa rajši pustimo doma.

Na koncu še tole dodam naj modrost,
specialkar je pravi in dober zadost:
ko goni vse ure, ne tarna nič več,
ga zic ne ožuli v tazadnjo preveč.

tole sm staknu na enmu forumu 🙂