EXTREME TOUR 2018

1. Etapa

Ne ti tok mislt 😁

No evo 🙂
Nekje je treba začeti in ker so mene že prvi dan določili, da bom morala napisati “potopis” tega Extrema 🙂 sem vse zanimive podatke shranjevala v mojo majhno bučo 🙂
Res ne morem verjeti, da je Extreme tour 2018 že za nami. Ni dolgo tega, ko so me na pripravah v Novemgradu fantje “določili”, da bom šla z njim na to zanimivo turo kot voznica. In sem res šla 🙂
En dan pred odhodom, se pravi 4.5 smo se dobili, da smo večino robe ( beri: kolesa, hrana, pijača- sok in voda 🙂 am… in še vse ostalo) že zložili v “moj” avtodom 🙂
Zjutraj je bila ura zelo hitro 3, ko je bilo treba vstati, ampak ker smo spakirali že prejšnji dan, smo lahko spali pol ure več. Meni, ki rabim najmanj 8 ur spanja, je to pomenilo veliko.
Odhod je minil brez velikih zapletov in čakanja 🙂 Zamujala sem jaz 🙂 Tako da smo okoli 4 ure krenili na pot.
Vse do meje, kjer je bil prvi zaplet- pozabljena osebna 🙂 Ampak, čez mejo brez zapletov.
Na vratih jadrana smo jaz, Brane in Tomaž počakali Karmen, da nam je prinesla manjkajoči dokument- HVALA KARMEN :), ostali pa so odšli naprej in že na rundo. V Novem Vinodolskem smo pobrali še Pavletov avtodom in odrinili naprej proti Paklanici. 30 kilometrov prej je iz avtodoma skočil na kolo še Brane in bili so polna ekipa na kolesu 🙂
V Paklanici prvi postanek in začetek prve runde zame in za Tomaža. Med rundo so nama poslali fantje mms- da imajo prvo dežno pavzo, čez 5 minut pa je namočilo še naju. Tako da sem končno doživela kolesarjenje v dežju 🙂
Po rundi naju je čakalo še nekaj vožnje do Grebaštice, kjer so naju na cilju že pričakali fantje s kolesi.
Večer smo začinili z dobrimi dobrotami Kmetije Pustotnik in večerjo na vernadi gostišča.
DRUGI DAN 🙂 Po skupnem zajtrku so fantje ob 7 uri štartali proti naslednjemu cilju- ZATONU. Med vožnjo, ki je potekala ob morju, sem občudovala lepote Dalmacije. Sedaj razumem ljudi, ki se vsako leto vračajo v Dalmacijo in govorijo kako lepo je 🙂 P.S.: jaz nižje od Zadra do sedaj še nisem bila 🙂 Najbolj so me nasmejale med potjo table za divje svinje 🙂 Tako kot so pri nas za srne, majo dol za svinje 🙂
Pred kosilom sva s Tomažem odšla na hitro na kolo, a kaj kmalu srečala fante, ki se že drveli proti pavzi.
Kosilo smo skuhali na lepi plaži v Živogošče Blato- tako se imenuje vas 🙂 Kjer smo imeli čas za kopanje. Po kosilu je šel Tomaž s fanti še naprej, jaz pa sem uživala na plaži 🙂 🙂 Cilj 2 dneva je bil v vasici Zaton, cca 10 kilometrov pred Dubrovnikom. Zvečer smo se malo poklepetali, pojedli kar smo porabili 🙂
TRETJI DAN, dan D zame 🙂 A mi bo uspelo prevozit tega Lovčena ali ne. Že dva dni sem spraševala, kakšen klanec je itd 🙂 Mislim da so me bili na koncu že siti 🙂
Pot smo zjutraj začeli proti Dubrovniku. S Tomažem sva se hotela ustaviti še v trgovini, ampak centri vsi zaprti do 9 ure, tako da sva našla eno majhno trgovinico, dobila vse in še kavo 🙂 Ta čas so naju fantje s kolesi že dohiteli in prehiteli, tako da sva kar pohitela proti Kotorju. Vsak kilometer bližje, bolj me je bilo strah!
Ampak, ko sva štartala je ves strah minil. Prvih 20 kilometrov in še malo naprej, lepa cesta, še lepši razgled. Prav uživala sem v vožnji. Vsako serpentino je Tomaž gledal kje je konkurenca- fantje 🙂 da sva vedela koliko imava še prednosti. Na koncu pa o njih ne duha ne sluha. Po 20 kilometrih pa se je zame začel pekel… strma, ozka cesta in slab asfalt. Na sporti pa še tovornjakarji, ker na vrhu obnavljajo cesto in smo kar nekaj kilometrov peljali po makedamu.
Andrej naju je dohitel 3 kilometre pred ciljem. Tam sem jaz videla samo še strmo cesto in asfalt, lepot nisem več opazila haha 🙂
Na vrhu sta me Andrej in Tomaž vzpodbujala in tako se je končala muka 🙂 Na vrhu smo počakali še ostale fante, spili skupaj zasluženo pivo/coca-colo in odšli v dolino. Seveda, brez da bi se ustavili pri črnogori ni šlo 🙂 Zvečer pa še piknik in ogled mesta- ter sladoled s prolivom 🙂 🙂
Po vseh kilometrih, ki smo jih prevozili, mi dva s Tomažem v avtodomih in na kolesu, fantje na kolesu, smo srečno pripeljali do cilja extrema! Kar nas je najbolj veselilo, je bilo to, da se je končalo brez poškodb! Defekti in kakšna okvara so bili pozabljeni kaj kmalu 🙂
Pot domov včeraj, je minila hitro, vmes smo imeli še krajšo pavzo za kosilo. In ugotovili, da je videoklic nekaj najboljšega 🙂 Tako da drugo leto, grejo 3je vozit ostali pa gledamo preko telefona 🙂 🙂 O nenene!! To pa ne!! Drugo leto za Beograd 🙂
Še enkrat, hvala fantom da so me vzeli s sabo! Hvala Tomažu za družbo in za vzpodbudo na vzponu in hvala Kmetiji Pustotnik da smo se najedli mlečnih izdelkov 🙂

Fotke v galeriji, BRAVO EXTREMOVCI! 😀