Peklenski Zoncolan

Smo ga preživeli, čeprav menda po “najlažji” izmed treh poti ki vodijo na vrh, pa je bilo vseeno peklensko.
Zjutraj smo se odpravili v čudovito jasnem jutru preko Kr. gore proti Trbižu, Tolmezzu in našem izhodišču Sutriji.

Od tu pa takoj v klanec s sicer kar zmernim naklonom do vasice Zoncolan, od tu se je pa pričelo 3,3 km “pekla”. Klanec ni in ni popustil, ni bilo možnosti počitka samo navzgor in navzgor. ko že misliš, da bo za naslednjim ovinkom malo bolje le še bolj “zategne”.
In potem ko že vidiš vrh te čaka še zadnjih 700 m strmine, ko ne gre sede, še manj stoje, po glavi pa se ti podi samo še tole “preživim” in sem rešen. In smo bili vsi.
Na vrhu pa te pričakajo čudoviti razgledi in peščica utrujenih in ravno tako norih kolesarjev, kot smo bili mi.

Sledil je spust po najstrmejšem poti na vrh proti Ovaru, kjer je bil postanek za kavico, še zadnji pogled proti našem doseženem cilju in potem nas je čakalo še slabih 40 km do našega izhodišča.
na koncu smo si bili vsi enotni, da je res peklenski, istočasno pa smo bili veseli, da nam je “podvig” vsem uspel.

• This topic was modified 4 years, 6 months ago by mojcej.